Kočevski rog

Kočevski rog je visoko dinarsko planotasto pogorje, ki se dviga med Kočevskim poljem, Suho krajino, dolino Krke s Črmošnjico, proti jugu pa se nadaljuje kot Poljanska gora. V vzdolžni, dinarski smeri, je dolgo 25 km, v prečni pa široko 14 km. Najvišji vrhovi segajo preko tisoč metrov (Veliki Rog 1.099 m, Kopa 1.077 m, Mirna gora 1.047 m), najnižji deli ob Krki pa dosegajo nadmorsko višino približno 180 metrov. V geološkem pogledu ozemlje sestavljajo večinoma karbonatne kamnine, prevladujejo jurski in kredni apnenci ter v manjši meri dolomiti. Kamninska in tektonska zgradba območja pogojuje njegove hidrološke lastnosti, saj se večji del vode pretaka globoko v kraškem podzemlju. Zaradi prevlade karbonatnih kamnin ima velik del površja izrazite kraške poteze. Razvite so številne kraške oblike, kot so vrtače, suhe doline in kraške kotanje. Raziskane so številne jame, prevladujejo globoka brezna (Štirnica – 205 m, Cink križ – 185 m), posebnost pa so udornice (Podsteniška in Rožeška koliševka) in ledene jame (Ledena jama pri Kunču).

Pretežni del območja porašča strnjen gozd, ki skupaj z gozdovi sosednje Kočevske sodi med najbolj naravno ohranjene predele Slovenije in Srednje Evrope. Kot del nekdanje Auerspergove posesti so jih začeli izkoriščati na začetku 19. stoletja za potrebe železarne na Dvoru. Konec stoletja sta sečnjo povečala obratovanje Žage Rog ter prihod železnice do Kočevja in Straže. Po letu 1892 je nekdaj prevladujočo golosečnjo vizionarski gozdar Leopold Hufnagel, upravitelj Auerspergove roške posesti, nadomestil s prebiralnim gospodarjenjem, ki še danes sodi med najbolj sonaravne pristope. Takšna naravi prijazna raba je ohranila značilne jelovo-bukove gozdove na občutljivih kraških tleh. Po Hufnaglovi zaslugi so bili po letu 1892 iz gospodarske rabe izločeni tudi pragozdni ostanki. Najbolj znana sta Rajhenavski pragozd in pragozd Pečke. Tako so bila opredeljena ena prvih zavarovanih območij narave v evropskem merilu.

Roški gozdovi se ponašajo z vrstno pestrostjo živega sveta. V slovenskem merilu so najbolj prepoznavne velikih zveri. Volk, medved in ris lahko preživijo samo v tako obsežnih gozdovih, kjer živijo tudi populacije rastlinojedih parklarjev. Druga pomembna skupina v roških gozdovih so gozdne ptice, predvsem žolne, sove in gozdne kure. Zaradi upadanja odmrle lesne mase in zaraščanja košenic so najbolj ogroženi belohrbti in triprsti detel ter gozdni jereb. Izpostaviti velja tudi vrstno pestrost hroščev in netopirjev. Zaradi velikega pomena živalskih vrst in gozdnih habitatnih tipov je Kočevsko opredeljeno kot del omrežja Natura 2000.

Kočevska in Kočevski rog sta neločljivo povezana z izginjajočo dediščino Kočevarjev, nemške narodnostne skupnosti, ki so jo sredi 14. stoletja naselili tedanji lastniki Ortenburžani. Na Kočevskem rogu in njegovem obrobju je sredi strnjenih gozdov nastalo približno 60 naselij. Kočevarji so svoj jezik in kulturo ohranili več kot 600 let, vse do izselitve leta 1942, po kateri so med roško ofenzivo Italijani večino vasi požgali, po vojni pa niso bile več obnovljene. Danes le še redki materialni ostanki, predvsem ruševine vasi in sadno drevje, spominjajo na nekdanjo poselitev.

Med drugo svetovno vojno je po odselitvi Kočevarjev izpraznjeni Rog izkoristilo slovensko odporniško gibanje. Maja 1942 je postal središče narodnoosvobodilnega boja in revolucije. Na več mestih, najbolj znana je Baza 20, je vse do konca vojne delovalo vojaško in politično vodstvo odpora, pa tudi številne partizanske bolnice ter delavnice, organi oblasti in druge ustanove.

Po končani vojni so enote Jugoslovanske armade v več roških breznih ubile približno 7.500 domobrancev in civilistov ter še toliko ljudi drugih jugoslovanskih narodov. Simbolni kraj spomina na pomorjene pa je Jama pod Krenom.

Kočevski rog s pestro naravno in kulturno dediščino postaja v zadnjem obdobju vse privlačnejši za pohodništvo in rekreacijo. Za obisk so urejeni številni elementi dediščine ter pohodne in kolesarske poti, ki jih predstavlja izletniška karta. Vse to lahko dobite v TIC-u Dolenjske Toplice.