Baza 20: muzej na prostem

Dostop do spomeniškega območja Baza 20 je mogoč vse leto, razstavi v barakah 16 in 22 z video predstavitvijo pa si lahko ogledate po dogovoru z vodiči Dolenjskega Muzeja. Kontaktirate ga lahko na telefonskih številkah 041 315 165, 07 306 60 25 ali 07 37 31 111, na e-naslovu  baza.20@dolenjskimuzej.si  in si ogledate spletno stran na povezavi:  https://www.dolenjskimuzej.si/lokacije/kocevski-rog/ 

Med drugo svetovno vojno je bila Baza 20 sedež vojaškega in političnega vodstva slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja in drugih partizanskih ustanov. Danes je edini ohranjeni tovrstni spomenik odporniškega gibanja v Evropi. Kompleks je sestavljalo 26 barak. Vloga in pomen Baze 20 sta danes predstavljena s stalno razstavo v baraki št. 16, v baraki št. 22 pa je s stalno razstavo prikazana vsa pestrost partizanske dejavnosti na Kočevskem Rogu. V bližini sta bili partizanski bolnišnici Jelendol in Zgornji Hrastnik, nekaj dlje pa bolnišnica Pugled.

Kočevski rog je območje več kot petsto kvadratnih kilometrov razgibanega kraškega sveta med Kočevsko-Ribniškim poljem, Suho krajino, Novomeško kotlino in Belo krajino. Zaradi težke dostopnosti, prehodnosti, gozdnatosti in ostre klime je bila planota poseljena šele v 14. stoletju, ko so jo naselili nemški koloni. Ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 je to območje pripadalo Italiji, zato so se kočevski Nemci istega leta preselili v spodnje Posavje, od koder je bilo poprej izgnanih več kot 36.000 Slovencev. Po izselitvi Kočevarjev je na Rogu ostalo nad štirideset izpraznjenih vasi in zaselkov.

Prve skupine partizanov so se na Rogu pojavile že avgusta 1941, ko pa je maja 1942 na tem območju nastalo veliko osvobojeno ozemlje, je Rog postal središče odpora proti okupatorju. Pri Kraljevem kamnu je do konca avgusta 1942 delovalo tudi njegovo politično in vojaško vodstvo. Po veliki italijanski ofenzivi poleti 1942, imenovani tudi roška ofenziva, se je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja umaknilo v Polhograjske dolomite, vendar je že takrat odločilo, da naj bo Rog namenjen za partizanske bolnice, delavnice, šole, tiskarne in skladišča.

Spomladi 1943 se je vodstvo vrnilo na Rog, nov kompleks pa so poimenovali Baza 20. Tu so živeli in delali člani Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, Vrhovnega plenuma OF, Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, komisije za agitacijo in propagando, uredniki časopisov in člani Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ). Za njihovo varnost in oskrbo so skrbeli borci zaščitnega bataljona in drugo tehnično osebje. Zgradili so 26 barak, v katerih so prebivali vse do konca leta 1944, ko so se preselili v Črnomelj. Vloga in pomen Baze 20 sta danes predstavljena s stalno razstavo v baraki št. 16 na Bazi 20.

Na Rogu so bile zgrajene še nekatere druge partizanske baze. Tik pod Kraguljim vrhom je bila Baza 21, v kateri je do kapitulacije Italije deloval glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. V bližini Cinka sta bili zgrajeni Baza 15 in Baza 15a z višjo partijsko in višjo skojevsko šolo. Pri vasi Rampoha je delovala Baza 80, v Srednji vasi pa Baza 80a. Takrat so z delovanjem začeli znanstveni instituti, denarni zavod, verska komisija, komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih sodelavcev, komisija za upravo razlaščene imovine, komisija za zaščito gozdov ter odseki za izgradnjo ljudske oblasti, notranje zadeve, prosveto, gospodarstvo, finance, obnovo, zdravstvo, socialno skrbstvo, prehrano, gozdarstvo, promet in sodstvo.

Na širšem območju Kočevskega roga je bilo zgrajenih 24 partizanskih bolnišnic, ki seveda niso delovale vse hkrati, nekatere pa le kratek čas. Imele so skupno upravo, ki je bila najprej v Jelendolu, od konca leta 1943 pa v Komarni vasi. Začetki Slovenske centralne vojne partizanske bolnice (SCVPB) pa segajo v leto 1942, ko je v gozdarski koči na Daleč hribu začela delovati prva bolnišnica.

Prve barake za ranjence so bile nizke, s skupnimi ležišči, poznejše pa so bile svetle, z velikimi okni, lončenimi pečmi in vso drugo potrebno opremo. Kasneje so dogradili še barako za osebje, operacijsko barako, kuhinjo s skladiščem za hrano in skrit bunker za primer nevarnosti.

Že spomladi 1942 so na Rogu, kasneje pa tudi v okolici, začele delovati prve partizanske delavnice. Pomenile so velik premik v kvaliteti oskrbe partizanskih enot, saj so prej le-te morale povsem same poskrbeti za orožje, obleko, obutev in vso drugo potrebno opremo. Prve delavnice so začele delati na Podstenicah - najprej puškarna, nato pa še krojaška, mizarska in čevljarska delavnica. Med roško ofenzivo so bile požgane, stroji pa uničeni. Po kapitulaciji Italije so partizani za delavnice izkoristili mline in žage v Starih žagah ter zidanice v Novi Gori. Delovati so začele avtomehanična, usnjarska, čevljarska delavnica, zlasti pa radijska in puškarska, ki sta zasloveli z izdelavo radijske postaje Hajka in partopa. Drugi večji center pa so bile delavnice v Beli krajini, in sicer: šiviljske, pletilske, vrvarska, sušilnica sadja, milarna in celo livarna. V njih so izdelovali in popravljali pravzaprav vse, kar je potrebovala vojska, marsikaj pa je bilo namenjeno tudi oskrbi civilnega prebivalstva. Vsa pestrost partizanske dejavnosti na Kočevskem rogu je prikazana na stalni razstavi v baraki št. 22 na Bazi 20.

Od vse množice partizanskih objektov in naselij na Rogu so danes kot kulturni spomeniki državnega pomena ohranjene le še Baza 20 ter bolnici Jelendol in Zgornji Hrastnik. Ob finančni pomoči Ministrstva za kulturo danes z njimi upravlja Dolenjski muzej Novo mesto, ki skrbi za muzejsko prezentacijo in tekoče vzdrževanje, nadzor nad obnovitvenimi deli pa je poverjen Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Novega mesta. V avtentičnem spomeniškem območju Baza 20 je še vedno na ogled vseh 26 lesenih barak, ki so med drugo svetovno vojno dajale varno zavetje odporniškemu gibanju. Dve razstavi in video predstavitev pripovedujejo o dogajanjih na Bazi 20 in na celotnem Kočevskem rogu med drugo svetovno vojno.