ODKRIVAJTE BOGASTVO KRAŠKIH POJAVOV V DOLENJSKIH TOPLICAH

SLIKOVITI KRAŠKI POJAVI V OBČINI DOLENJSKE TOPLICE

Kočevski gozdovi v svojih nedrjih skrivajo številne zaklade, najbolj so pa najbrž poznani po svojih slikovitih kraških pojavih: jamah, breznih, udornicah, ledenicah, ... Tukaj radovedni pohodniki in sprehajalci najdejo vse od pestre kulturne dediščine, skritih vodnih izvirov, bogastva gob, zelišč in zdravilnih rastlin, pa do drevesnih velikanov ter izjemno pestrega živalskega sveta.

Čeprav se sliši nenavadno, so tudi jame okoliškim prebivalcem tega za življenje precej neprijaznega območja, kjer so zime dolge in poletja kratka, pomenile pomembno dobrino: uporabljali so jih kot hladilnice in kot vir vode ob hudih sušah. Da so te kraje obiskovali že Kočevarji, kažejo številni napisi na stenah. Podatki o jamah so pridobljeni iz gradiv Jamarskega kluba Novo mesto, člankov oziroma opisov Marka Pršine in monografije Dolenjske Toplice v odsevu časa.

OPOZORILO: V Kočevskem rogu se vedno držite označenih in urejenih poti in gozdnih cest! V nekatere jame se lahko podate samo v spremstvu izkušenih jamarjev in ob pogoju, da imate vso potrebno opremo, razen če gre za strogo zaščiteno območje. Ogledi so na lastno odgovornost. Svetujemo, da se glede možnosti obiska vedno najprej pozanimate pri Jamarski zvezi Slovenije ali lokalnem jamarskem društvu. Za več informacij lahko kontaktirate tudi TIC Dolenjske Toplice. 

Velika in Mala Knežja jama - Fürstloch

Velika Knežja jama, tudi Knezova jama ali Fürstloch pa je ena najznamenitejših jam v Rogu. Topografsko je značilno kraškega udornega nastanka, globoka 33 m. Nahaja se 2 km jugozahodno od kraja Podstenice in 4 km severovzhodno od kraja Trnovec. 

Velika podzemska dvorana se odpira z dvema večjima udoroma in stropnim breznom. Za obisk je zahtevna, možen je voden ogled v spremstvu jamarskega kluba ali z razglednega roba. Poimenovana je po nekdanjih lastnikih roške gozdne posesti, knezih Auerspergih in si gotovo zasluži tako zveneče ime, saj se podzemna dvorana, ki meri v dolžino dobrih 70 m, v širino pa do 30 m, odpira kar s tremi vhodi.

Jama ima značaj ledenice, saj se zaradi širokih vhodov vanjo usede hladen zrak, ki ohranja sneg tudi do poletja. Ta tudi preprečuje izločanje sige, staro kapniško okrasje, nastalo pred podornim vhodom, pa razpada. V jami najdemo tudi zanimive jamske hrošče. Vanjo se občasno zateka lesna sova, na vhodni steni pa gnezdi krokar. Čeprav je brez kapniškega okrasja, izstopa zaradi slikovitih udorov in razčlenjenega jamskega prostora, ki ga na svojstven način osvetljuje dnevna svetloba. 

V bližini se nahaja še Mala Knežja jama, kot tudi več brezn, ki so prav tako značilna za to območje. V neposredni bližini je še Dvojno brezno pri Cink križu, eno večjih roških jamskih grobišč iz obdobja povojnih usmrtitev. Še so pazne sledi miniranja vhodnega dela, ob ograjeni jami je tudi spominsko znamenje. Velika Knežja jama in brezna so spomeniško zavarovani.

Brezno Ahnenloch pri Podstenicah

Ahnenloch pri nekdanji kočevarski vasi Podstenice je 118 metrov globoko kraško brezno. Obsežna glavna dvorana premore bogato kapniško okrasje, vključno s ponvicami. Dno dvorane se prevesi v strmo pobočje, ki preide v 55 metrov globoko, po stenah lepo zasigano brezno. Na dnu dvorane je skupina večjih stalagmitov ter krajši rov, v katerem se z blatnim zatrepom jama konča. Ahnenloch sodi po splošnem prepričanju jamarjev med najlepše zasigane jame Kočevskega roga.

Dostop je jamarjem omogočil šele udor stropa v začetnem delu brezna. Brez opreme je dostopno do velike dvorane, ki se po podoru nadaljuje v 55 metrov globoko notranje brezno z lepimi stalagmiti na dnu. Skupna dolžina jame je 230 metrov in je tudi sicer med globljimi kraškimi pojavi na Dolenjskem. Brezno leži na nadmorski višini 723 metrov.

Ledena jama pri Kunču

Ena najbolj markantnih jam v Kočevskem rogu se nahaja v bližini opuščenega kočevarskega zaselka Kunč, zgodovinsko majhne gručaste vasi, ki je bila prvič omenjena že v 15. stoletju. Stoji na veliki jasi v osrednjem delu Roga, v skrajnem zahodnem delu Občine Dolenjske Toplice. Vas je bila izseljena pozimi 1941/1942, v italijanski ofenzivi, poleti 1942 pa je bila požgana. Danes na robu jase stojita zapuščena hiša in hlev z vodnjakom, po jasi pa je razsejano sadno drevje, ki ga je nasadil Anton Prosen. Kunč je vpisan v Register nepremične kulturne dediščine, z njim pa upravlja Zavod za varstvo kulturne dediščine Novo mesto.

Vhod v najizrazitejšo ledeno jamo na Kočevskem rogu je na dnu udorne vrtače severozahodno od vasi v neposredni bližini gozdne ceste. Pod navpično steno podorne vrtače se proti severu odpira markanten vhod (30x20 m) v žepasto zaprto ledenico. Rov se pahljačasto razširi v 90 m široko in 30 m visoko dvorano. Jama je tipična ledenica, v kateri se zadržuje hladen zrak in manjše količine ledu preko celega leta. V udornici pred jamo se je razvil vegetacijski obrat. V jami so našli tudi zanimive podzemeljske hrošče.

V jamo pri Kunču naj bi se pred preganjalci Henrika Celjskega, ki ni odobraval njene zveze s sinom Firedrikom, po legendi zatekla Veronika Deseniška. S Friderikom II. Celjskim se je Veronika poročila leta 1424 ali 1425, nekaj let zatem, ko je v sumljivih okoliščinah umrla njegova prva žena Elizabeta, kar je že povzročilo ohladitev odnosov med Friderikom in njegovim očetom. Takrat je prišlo do prvega zabeleženega čarovniškega procesa na Slovenskem – edinega v Srednjem veku. Čeprav je bila Veronika pred sodiščem oproščena, so jo umorili.

Jazbina pri Podturnu in Puhavnik

Podzemna jama Jazbina je velika vodoravna kraška jama z dvema dvoranama, zanimiva in raziskana že v poznem 19. stoletju. Njena dolžina je 123, globina pa 39 metrov.

Je fosilna izvirna jama nad izvirom Obrh v vznožju Pogorelca pri Podturnu. Nastala je ob lokalnem prelomu, dobro vidnem zlasti v vhodnem delu. Z nižanjem erozijske osnove in tektonskih procesov se je vodni tok Obrha umaknil v globino, na nivo sedanjega izvira. 

Dobrih 120 m dolg poligon se začne s prostornim vhodnim rovom, ki so ga Auerspergi leta 1867 preuredili v hladilnico bližnjega  Dvorca Soteska. Po 50 metrih preide v težko prehoden erozijski rov, ki pripelje do Kapniške dvorane na koncu jame.

Jazbina je ena bolj znanih dolenjskih jam, saj je sicer zazidan vhod viden neposredno z regionalne ceste. Omenja jo že Valvasor, raziskana je bila leta 1875, registrirana 1928, novomeški jamarji pa so leta 1990 odkrili stropno brezno, ki se odpira v pobočju nad jamo in privede do Kapniške dvorane. Puhavnik je mesto, kjer iz zemlje piha zrak iz nižje ležeče Jazbine. Pozimi je toplejši, poleti pa hladnejši od okolice. 

Za ozkim vhodnim jaškom se po 8-metrski stopnji spustimo v kapniško dvorano, kjer lahko občudujemo vse lepote kraškega podzemlja. Prav tu so našli trikotni kapnik, kar je v jamah izjemen pojav. Prehod iz zgornje v srednjo etažo je mogoč po več poteh skozi lijake ali brezna. Spustimo se 20 m nižje v prostorno srednjo dvorano, ki je prav tako lepo zasigana. 

Tla v dvorani so prekrita z velikimi sigovimi kopami, med katerimi so tudi ponvice. Dno je poglobljeno proti južni strani, kjer je strm prehod v spodnje dele jame. Sprva se spustimo v manjšo zasiganodvoranico, katere ilovnata tla strmo padajo ter se prevesijo v poševno, 44 m globoko brezno. Dno brezna je na globini 104 m ter je na debelo prekrito z naplavljeno ilovico.

Ob steni sta dva požiralnika, na debelo obložena z mokro ilovico, na dnu katerih se pojavlja stoječa voda. Iz ilovnatega dna se podzemski prostor vzpenja po strmem podoru ter se usmerja v notranjost masiva Kočevskega roga. Po petdesetih metrih plazenja med podornimi bloki in gruščem povezovalnega rova prilezemo na dno ogromne podorne dvorane. Slednja se zaključuje v ožinah pod stropom, iz katerih polzi glineni plaz, pomešan z velikimi podornimi bloki.

Brez ustrezne opreme in vodenja notranji ogled ni varen. Jama je pomembno zatočišče netopirjev in del zaščitenega območja Natura 2000, zato je poleti in pozimi ne obiskujemo. Jazbina in Puhavnik oziroma Pihalnik sta sicer dve točki Naravoslovne učne poti Rožek, ki je namenjena predvsem otrokom prve triade, a bo zanimiva tudi za odrasle.

Podsteniška koliševka

Največja roška udornica ima premer 160 m, globino 60 m in prostornino 665 m3. Nastala je z zrušitvijo stropa večje podzemske dvorane. Kotlasta udornica ima v zgornjem delu mestoma ohranjeno ostenje. Pod njim je strmo pobočje prekrito z gruščem, na dnu ležijo večji skalni bloki. 

Na pobočju prevladujejo plemeniti listavci (brest, javor), na dnu in osojnem delu pobočja pa je mraziščni smrekov gozd, ki se je ohranil iz zadnje ledene dobe. Gre za eno najnižjih rastišč naravnega smrekovega gozda v Evropi. Zadrževanje hladnega zraka na dnu je posledica temperaturnega obrata in dotoka hladnega zraka iz sistema podzemskih razpok v podoru skal. 

Koliševka je zavarovana kot naravni spomenik in izločena iz gospodarjenja kot gozdni rezervat. Prepuščena je naravnemu razvoju, zato si jo oglejte le z roba!

Več predstavimo v naslednjem blogu. Ostanite z nami in nas podprite pri ustvarjanju topliške zgodbe.

Aktivnost se izvaja v sklopu projekta Oživitev grajskega kompleksa Soteska, sofinanciranega s strani RS MGRT, NOO v sklopu Mehanizma za okrevanje in odpornost - financira Evropska unija NextGenerationEU.