PODAJTE SE PO VZNEMIRLJIVIH POTEH KOČEVARSKE DEDIŠČINE

Pomemben del zgodovinsko-kulturne dediščine širšega območja Dolenjskih Toplic so tudi Kočevarji ali kočevski Nemci. To je nemško govoreča skupnost, ki je živela na območju topliške doline in Kočevskega. Janez Vajkard Valvasor jih je imel za potomce starih Gotov, a danes vemo, da se je zmotil. Kočevske Nemce so sem v 14. stoletju iz Koroške in Tirolske namreč naselili šele Ortenburški grofje, ki so potrebovali marljivo delovno silo. Da bi iz gozdnatega sveta, v katerem je prej le malokje pela sekira, imeli korist, so ga namreč morali najprej poseliti in izsekati. Ker na kraško zemljo, kjer so zime dolge in poletja kratka, vode pa ni ravno obilo, iz soseščine nikogar ni posebno vleklo, so ljudi sem pripeljali iz oddaljenih krajev. 

Svoj jezik – kočevarščino, ki se je zastarela zdela že Valvasorjevim sodobnikom – so ohranjali več kot 600 let: od naselitve germanskih kmetov v srednjem veku pa vse do druge svetovne vojne, ko se je večina izselila. Središče nemškega jezikovnega otoka s površino približno 800 km2 je bilo Kočevje. Kočevarsko bavarsko narečje je bilo po drugi svetovni vojni prepovedano, zato se je izgubilo in ga danes govori le še peščica, od teh pa živi večina v tej dolini. 

Med drugo svetovno vojno je bilo celotno območje poselitve Kočevarjev sprva pod italijansko okupacijo. Hitler je kasneje zaukazal izselitev na nemško okupirano ozemlje, čemur se je nekaj družin uprlo. Večina je podpirala partizane in Osvobodilno fronto, ki je v neposredni bližini imela svoj štab, znamenito Bazo 20, ki je danes ohranjena v obliki muzeja na prostem. Ob koncu vojne, ki je mnogi niso preživeli, so se razkropili malodane po vsem svetu in skoraj vseh kontinentih. Za tiste, ki so ostali, pa povojno obdobje ni bilo prijazno. Nemalo so jih izgnali, prenekaterim pa prisilno poslovenili ime in priimek. Po izselitvi so za njimi ostale številne opuščene vasi z značilnimi arhitekturnimi posebnostmi, ki si jih radovedni obiskovalci še dandanes lahko ogledajo in pristno doživijo v objemu neokrnjene narave skrivnostnih gozdov Kočevskega roga. 

V Čebelarskem domu Podstenice si poleg starega čebelarskega orodja in opreme lahko ogledate tudi maketo nekdanje vasi Podstenice. V skrajnem zahodnem delu občine Dolenjske Toplice na veliki jasi v osrčju Kočevskega roga pa najdete ostanke zapuščenega gručastega zaselka Kunč, prvič omenjenega v 15. stoletju. Vas je bila med italijansko ofenzivo izseljena in kasneje požgana. Danes na robu jase stojita zapuščena hiša in hlev z vodnjakom, po jasi pa je razsejano sadno drevje. V bližini se nahaja najizrazitejša ledena jama v Kočevskem rogu, ki je Kočevarjem v časih hude suše med drugim služila kot vir vode, po legendi pa naj bi se vanjo pred preganjalci Henrika Celjskega zatekla tudi Veronika Deseniška. Jama je tipična ledenica, v kateri se zadržuje hladen zrak in manjše količine ledu preko celega leta. V udornici pred jamo se je razvil vegetacijski obrat, tu so našli tudi zanimive podzemeljske hrošče. Kunč je vpisan v Register nepremične kulturne dediščine, z njim pa upravlja Zavod za varstvo kulturne dediščine Novo mesto.

Ena najstarejših vasi v topliški dolini so tudi Kočevske Poljane, saj je ustanovitev datirana v zadnjo četrtino petnajstega stoletja. Do sredine 20. stoletja je bila vas poimenovana Poljane oz. po nemško Pollandl. Leži v Črmošnjiško-Poljanski dolini, najvzhodnejšem delu kočevarskega jezikovnega otoka. Gre za spomeniško zaščiteno vas, poleg Občic in Dobindola edino v občini Dolenjske Toplice, predvsem zaradi ambiciozno zasnovanih enonadstropnih poslopij nekdanjih gostiln in trgovin. Samo vas višinsko dominantno oblikuje cerkveni areal z župniščem in s šolo. Poleg vasi pa imajo posebno zaščito še Cerkev Marije Pomočnice kristjanov v Gorici in Župnijska cerkev sv. Andreja apostola, šest domačij, hiš in gospodarskih poslopij, grobnica padlih borcev VII. korpusa, kamnit most, Marijina kapelica, pokopališče, vaški studenec in župnišče.  

Če vas zanimata kočevarska zgodovina in kultura, se med drugim vsekakor ustavite v Muzeju Kočevarjev staroselcev v Občicah. Z njim upravlja Društvo Kočevarjev staroselcev (Gottscheer Altsiedler Verein), ki je bilo ustanovljeno leta 1992. Društvo združuje večinoma Kočevarje in njihove potomce iz Mošnic in okolice, ki se leta 1941 niso izselili. Malo ljudi ve, da muzej razpolaga tudi s semensko banko, ki hrani stare kočevarske sorte sadnega drevja. V kulturnem centru poteka tudi pouk nemškega jezika in občasno kočevarščine, predvsem pa razne dejavnosti mladinske skupine. Izročilo kočevarske pesmi neguje mladinski pevski zbor. Muzej stoji levo ob cesti Podturn-Črnomelj in je za obiskovalce odprt le ob predhodni najavi. Ogledi so vodeni, ob prihodu so obiskovalci (na željo skupine) deležni tudi dobrodošlice, ki je lahko medeno žganje ali pa tipična kočevarska potica, pobolica.

Kočevarsko kulturo in spomin na kočevske Nemce vsakoletno ohranjamo in praznujemo s tradicionalno prireditvijo Kočevarski dnevi, ki jo izmenično gostijo vse tri občine na območju njihove poselitve - Dolenjske Toplice, Kočevje in Semič. 

Več predstavimo v naslednjem blogu. Ostanite z nami in nas podprite pri ustvarjanju topliške zgodbe.

Aktivnost se izvaja v sklopu projekta Oživitev grajskega kompleksa Soteska, sofinanciranega s strani RS MGRT, NOO v sklopu Mehanizma za okrevanje in odpornost - financira Evropska unija NextGenerationEU.