DOLENJSKE TOPLICE: ZAKAJ RAJ ISKATI DRUGJE, ČE GA IMAMO NA DOMAČEM PRAGU?

Zgodovina Dolenjskih Toplic sega v samo pradavnino, ko so tukaj živeli že pripadniki prazgodovinskih skupnosti, kasneje pa Iliri, Rimljani in drugi, ki jim je reka Krka omogočala, da so se tukaj že zelo zgodaj naselili. V srednjem veku in kasneje so zrasli mogočni gradovi, ki so varovali prehod čez Krko. Ostanke protiturških obzidij ponekod lahko vidimo še danes. Težko pa je reči, kdaj so termalne vrelce in njihove blagodejne lastnosti, ki so kraju dali tudi ime, tu odkrili prvič. Domnevamo lahko, da so jih poznali že v antičnih časih ali še prej. 

V pisnih virih se prva omemba imena kraja Töpliz pojavi šele v srednjem veku, ko so cistercijanski menihi iz Stične prevzeli del ozemlja z izviri termalne vode. O priljubljenosti teh izvirov je kasneje v Slavi vojvodine Kranjske pisal tudi Janez Vajkard Valvasor. Po eni izmed legend naj bi zdravilne učinke termalne vode prvi odkril pes domačina, ki si je v toplici pozdravil ranjeno taco, potem ko ga je zbila kočija. 

V tem času so bili termalni vrelci in bazeni še nezazidani in vsej javnosti prosto dostopni, vse dokler ni bila v 17. stoletju zgrajena prva kopališka stavba. S tem so bili postavljeni temelji tradicije zdraviliškega turizma, Dolenjske Toplice pa so kmalu zatem postale eno najelitnejših kopališč v Avstro-Ogrski. Pravi razcvet se je zgodil pod Auerspergi, bogato plemiško rodbino, ki je stoletje kasneje zgradila dvonadstropno kopališko poslopje, kasneje pa kopališče še večkrat prenovila in kraj dokončno uveljavila kot mondeno zdraviliško destinacijo. V Kopališkem redu iz leta 1766 lahko preberemo tudi, da je bila predpisana za tiste čase kar visoka globa enega goldinarja za vse tiste predrzneže, ki bi si te naravne zdravilne kopeli drznili imenovati s tako banalnim izrazom, kot je ‘voda’.

20. stoletje in prva svetovna vojna sta začasno utišala zdraviliški utrip, a so ga grozovite posledice novega načina bojevanja kmalu spet obudile. Z uveljavitvijo naborniške vojske za časa Habsburžanov in razvojem vse bolj uničujočega orožja je skrb za ranjence postala pereč problem. V tem času je bil za namen rehabilitacije vojaškega osebja zgrajen tudi Invalidski dom. Takšna raba zdravilišča se je nadaljevala tudi v času Ilirskih provinc, a so francoske oblasti v duhu gesla enakosti dovolile hkratno kopanje civilnega in vojaškega prebivalstva. Med obema vojnama so vanj nastanili vojne invalide in njihove družinske člane, kar je stavbi dalo ime, ki ga nosi še danes. 

V drugi polovici stoletja je kraj doživel preporod z izgradnjo novih objektov, urejanjem cestne infrastrukture in vzpostavitvijo redne avtobusne linije. Nenehno se je nadgrajeval tudi turizem, ki je v Dolenjske Toplice privabljal obiskovalce z željo po sprostitvi in zdravljenju s termalno vodo. Toplice so bile tako popularne, da so sem hodili od blizu in daleč, novomeškim študentom pa je bilo nekaj časa zaradi pretirane radoživosti kopanje celo prepovedano brez dovoljenja učitelja ali zdravnika.

A kot priljubljena destinacija med bujnimi gozdovi in slikovitimi vinorodnimi griči jugovzhodne Slovenije Dolenjske Toplice skrivajo še mnogo več. Občina Dolenjske Toplice leži v objemu neokrnjene narave, ki vabi k nepozabnemu oddihu in odkrivanju njenih še neznanih kotičkov. Tukaj se prepletajo termalno razvajanje, doživetje narave, kulturno-zgodovinska dediščina, tradicija in srčna domačnost. 

Ko govorimo o širšem območju Dolenjskih Toplic, nikakor ne smemo pozabiti omeniti Kočevskega roga, ki je svet zase in očara s svojo divjo lepoto, bogato zgodovino in edinstvenim vzdušjem. Ti skrivnostni gozdovi resnično skrivajo bogato naravno in zgodovinsko dediščino na vsakem koraku: pragozdne ostanke, kraške pojave in druge naravne znamenitosti, ostaline zapuščenih kočevarskih vasi in zaselkov, graščin in cerkva ter pomnike druge svetovne vojne.

V srednjem veku so se tu naselili Kočevarji, nemška etnična skupina, ki je tukaj živela do druge svetovne vojne, kasneje pa se razkropila po vseh koncih sveta. Med vojno je na tem območju nastala med drugim tudi znamenita Baza 20, kjer je delovalo poveljstvo slovenskega odporniškega gibanja in je danes predstavljena v obliki muzeja na prostem. Obiskovalci si jo tako lahko po lastni izbiri ogledajo sami ali pa z vodnikom Dolenjskega muzeja, ki z njo upravlja. 

Kljub naraščajočemu turističnemu obisku so Dolenjske Toplice ohranile svoj edinstven značaj, ki sodobni turizem še vedno močno prepleta z elementi tradicionalnega podeželskega življenja, da bi negovali in ohranjali stare običaje, kulturo in obrti. Predvsem pa si kot destinacija prizadevajo za trajnostno in odgovorno upravljanje z izjemnimi naravnimi danostmi tega kotička Dolenjske.

Več predstavimo v naslednjem blogu. Ostanite z nami in nas podprite pri ustvarjanju topliške zgodbe.

Aktivnost se izvaja v sklopu projekta Oživitev grajskega kompleksa Soteska, sofinanciranega s strani RS MGRT, NOO v sklopu Mehanizma za okrevanje in odpornost - financira Evropska unija NextGenerationEU.